Author: Tina Bončina

ISBN: 978-9610154723

Izgorelost je resnična bolezen. Vesel sem, da se v zadnjem času o njej veliko govori. Žalosti pa me, da se s to boleznijo samo-diagnosticirajo ravno ljudje, ki so daleč od izgorelosti. Izgorelost ni lenoba, ki izvira iz glave. Izgorelost je pomanjkanje energije, ki kljub hotenju glave ne omogoča običajnega nivoja produktivnosti. Kot pretreniranost pri športnikih.

Poznam kar nekaj prijateljev, katere so ekstremne delovne navade vodile v zdravstvene in psihične težave. Tudi sam sem hodil po robu, pa se mi je ravno zaradi teh prijateljev uspelo ustaviti še preden bi globoko zabredel. Tudi če zabredete, ni konec sveta. Se da vrniti ?

Po mojem mnenju sicer vzroki za nastanek izgorelosti v knjigi niso pojasnjeni popolno, prav tako pa mi stil pisanja (sploh drugega dela) ne odgovarja. Vseeno pa je to najboljša knjiga o izgorelosti, kar sem jih prebral. Boljša od dveh razvpitih ameriških (Peak Performance in The Passion Paradox).

EXCERPTS

Soočena sem bila s povsem novo skupino ljudi, ki je bila aktivna, željna znanja, napredka, pripravljena delati za izboljšanje. Kmalu so seveda morali sprevideti, da je takšen pristop del težave in ena osnovnih ovir na njihovi poti do zdravja. Pokazalo se je tudi, da ti ljudje sprva ne želijo sprememb, ampak hočejo le to, da bi bilo tako kot prej, ko so lahko delali, kar in kolikor so želeli.

Težko pa vzpostavimo spremembo, če hrepenimo po starih časih. Teh je konec.

Ne moremo se nečesa naučiti in pričakovati, da bo potem vse v redu. Ni razumno prepričanje: če bom vse razumel, bo bolje. [Hesse: Siddharta]

Izgoreli bi se radi ozdravili na enak način, ko so zboleli. Vendar tako ne gre. Pomaga pa, da razumete, kaj se vam dogaja, da boste lažje sprejeli nove odločitve.

Katja Jerovšek: Naj ti izkušnja izgorelosti ne spodreže peruti, tudi ti lahko še vedno letiš. Samo veš nekaj, česar drugi morda ne: do kod se lahko približaš Soncu, preden se stopi vosek, ki drži skupaj perje.

Res je, da ne more ostati vse tako ko prej, toda čemu tudi bi? Navsezadnje vas je dosedanje vedenje pripeljajo do branja teh vrstic.

Ker ste navajeni, da vam vse uspe, če se le dovolj potrdutite, vložite še več truda in energije. Toda izčrpano telo se upre.

Izgoreli se ozdravitve pogosto lotijo na enak način, kot so zboleli: aktivno, predano, natančno, delovno. Iz zdravljena naredijo še en projekt, ki ga morajo uspešno dokončati.

Tudi ko umaknemo povzročitelje stresa, telo potrebuje čas, da se pozdravi in se vse spet postavi na svoje mesto.

Kdaj zdrav odgovor telesa (stres) postane škodljiv? Kadar je sprememb veliko in so nepredvidljive, takrat težko preklopimo na avtomatski način delovanja in veliko energije trošimo za prilagajanje na te dogodke.

Stresorji, ki sprožijo dodatno izločanje kortizola so:

• telesni napor,
• čustveno intenzivna situacija,
• okužba,
• zastrupitev,
• bolečina.

Odvečno energijo iz telesa spravimo tako, da naredimo nekaj počepov, kričimo, jokamo, butamo s pestjo - seveda v okolju, ki to dopušča in na način, ki onemogoča poškodbe.

Nekatere situacije aktivirajo simpatični del, druge pa parasimpatičnega, ki deluje nasprotno in telo umiri. Za vsakogar so te situacije različne. Za nekoga bo to joga, za drugega hobiji, druženje s prijatelji, sprehodi v naravi.

Kako poteka stresni odziv? Ko se zgodi nekaj strašnega se najprej aktivira simpatični del živčevja, nato se izločita adrenalin in noradrenalin. Njune učinke zaznamo v nekaj sekundah, trajajo pa nekaj minut. Če se situacija ne razreši, se količina kortizola poviša šele po 3-5 minutah. Učinke kortizola opazimo po 20-30 minutah, vendar trajajo dlje od učinkov adrenalina in noradrenalina. Ko se izločanje koritzola sproži, da je težko ustaviti. Tudi po signalu, ki sporoča, da odziv ni več potreben, traja približno eno uro, da se raven kortizola začne zniževati in da se umirimo.

Najprej nas aktivira živčevje, potem adrenalin poskribi za prve minute odziva, nato pa učinek vzdržuje kortizol.

Če faza odpora traja dovolj dolgo stresni odziv psotane kroničen in na tkivih v telesu nastajajo poškodbe zaradi stalne aktivacije ter preobremenjenosti. Kortizol je malo povišan, DHEA pa znižan (relevantno je razmerje med obema). Ko telesni mehanizmi popravljanja napak in poškodb niso več kos okoliščinam, nastopi faza izčrpanosti ali izgorelosti. Nadledvična žleza je izčrpana in čeprav se trudi delovati, izločene količine kortizola ne zadoščajo več za normalno dnevno aktivacijo. Zaradi manjše količine [kortizola] se posledično razvije vnetje v vseh telesnih tkivih, kjer je bilo do takrat utišano. Tele je razpoleno, brez energije, brez obrambe in vse zaloge so izčrpane. S tem se vzpostavi kronični stresni odziv.

Običajno nas je strah prihodnosti. Namesto da bi si zamislili več enakovrednih scenarijev, se osredotočimo le na najslabšega, ki se ga bojimo. Gre za strah psihičnega izvora, saj nismo v neposredni nevarnosti, temveč si nevarnost zamislimo kar sami.

Vsakdo ima edinstveno telo in zato so tudi znaki izgorelosti pri vsakem drugačni.

Ta teorija je podprta z izsledki o varni navezanosti otroka na mamo ali skrbnika. Otrok, ki je ni bil deležen, v odraslosti slabo prenaša stresne situacije in stalno išče potrditve iz okolj. O tem namreč hrepeni že iz otroštva.

Marsikdaj si spanec prikrajšamo prav zato, ker po napornem dnevu potrebujemo še čas zase. Ta je nujni del zdravja, tako da je odločitev, da si ga vzamemo pametna. Ni pa tako zelo pametno, da to naredimo na račun spanca.

Pomembno je, da si zavestno priskrbimo signal, da smo delo zaključili in da lahko počivamo. Telo s tem dobi sporočilo, da se raven kortizola lahko zniža. Včasih je to treba ponoviti tudi večkrat na noč.

Popoldanski spanec dolgoročno to ne sme biti način za odpravljanje utrujenosti.

Do trenutkov, ko ste sami s seboj, bodite zaščitniški. Skrbno jih varujte, borite se zanje in jih ne odstopite nikomur. Tu se skrivata vaše zdravje in zadovoljstvo.

Najtežje je, ker te še vedno dojemajo takšnega, kot si bil včasih. Pričakovanja imajo enaka kot nekoč, žal pa jih ne moreš več izpolnjevati. Boli, ko ne moreš biti več tako aktiven, kot si bil včasih. Boli, ko nimaš več toliko energije. [FYI: output (ure dela, rezultati) izgorelih znancev se je v stanju izgorelosti po mojih opažanjih končno spustil na raven običajnih ljudi.]

Izgorelost nastopi, ko nam zmanja energije za delo in življenje. Zanjo je značilna psihična, telesna in čustvena izčrpanost. To pomeni, da je človek tako utrujen, da se ne more aktivirati, da bi nekaj naredil. Voljo ima, toda telo ne sodeluje več, ker je iztrošeno in so njegove zaloge izčrpane.

Izgorelost je psihosomatska bolezen, kar pomeni, da nastane zaradi psihičnih vzrokov, posledice pa se kažejo na telesu.

Izgorelosti ne smemo enačiti z delovno izčrpanostjo. Delovna izčrpanost ni patološka in po počitku izzveni. Izčpran človek, ki ni deloholik, si počitek privošči in nima občutka krivde, ker počiva. Celo nasprotno: uživa v zasluženem prostem času in lahko premelje vse dogodke preteklih dni, tednov, mesecev. Razmisli, kaj se je zgodilo, kako mu je uspelo, zadovoljen je z opravljenim delom in s tem, da se je končalo.

Ljudje, ki jih največ situacij spravlja v stes, so tisti, pri katerih je ljubezen pogojevana: Jaz sem v redu samo, če sem vse naredil. Tako so kar naprej v stiski, saj se vedno najde kaj, kar bi še lahko naredili, da bi si ljubezen končno zaslužili. In pohval, ki bi vsaj malo ublažile ta grozni pogoj, ni nikoli dovolj ali pa jim preprosto ne verjamejo.

Pravzprav bi izgorelost lahko primerjali z odvisnostjo. Če se začne človek predajati neki snovi ali aktivnosti, bo sčasoma opustil večino drugih dejavnosti. Ob tem potrebuje čedalje večjo količino, da bi zadovoljil neko notranjo potrebo, zapolnil neko vrzel v sebi. Če tega ne počne, začuti odtegnitvene znake. Torej je delo za ljudi, ki drsijo v izgorelost, kot droga. Ob tem zanemarijo vse drugo, in kadar ne delajo, čutijo krivdo, češ da niso koristni.

Res je sicer, da z dobro kondicijo lažje zmoremo obvladovati vsakodnevne napore. Delno zato, ker je telo opremljeno z zalogami energije, pa tudi zato, ker pri intenzivnejši športni ali drugi fizični aktivnosti iz sebe spravimo naptetost, ki se je nabrala čez dan, in se umirimo. Toda vprašati se moramo, kdaj postane šport le še ena od obveznosti, droga, brez katere ne moremo več normalno delovati, in ne želena sprostitev.

Odnosi z drugimi naj bi ustvarjali bližino, ki naj bi nas izpopolnjevala. Teoretično vse lepo in prav, v praksi pa je stanje lahko popolnoma drugačno. Včasih nas bližina z določenimi osebami ne napolni, ampak izčrpa. Takrat je okužena z občutkom dolćnosti in odgovornosti.

Zato se je ob psihosomatskih boleznih vedno vredno vprašati: zakaj prav ta simptom in zakaj prav ob tem času? Smiselno je raziskati, kaj se nam dogaja v glavi, ko čutimo določene težave.

Za izgorelost je tudi značilno, da splošni zdravnih ob pregledu ne najde večjih posebnosti. Bolnik toži o bolečinah, slabem počutju, toda laboratorijski izvidi, klinični pregled ali druga diagnostična sredstva ne pokažejo pomembnih odstopanj od normalnih vrednosti. Še najpogosteje je ugotovljena slabokrvnost (anemija), torej pomanjkanje železa, ali nespecifična viroza.

Ko se nam zaradi kronične stresne reakcije poruši imunski sistem in odpove normalni odziv prek kortizola, zbolimo s simptomi, ki kažejo na oslabljeno delovanje najšibkejšega dela. Celotni sistem ni več v ravnovesju in težko je določiti, kje se je vse skupaj začelo.

V primeru čezmernega dela in nenehne aktivacije telesa so alarmi lahko utrujenost, pomanjkanje koncentarcije, želja po sladkem, nemir, vzkipljivost, nervoza. Skratka, precej neprijetno stanje, ki ste ga do zdaj zelo verjetno skušali obvladovati tako, da ste spili kavo, pojedli čokolado, se trdo prijeli v roke in se prisilili dokončati delo. V resnici bi takrat naredili veliko več dobrega zase in za delo, če bi si vzeli kakovosten odmor. Po počitku, ki vključuje tudi zmerno gibanje, boste delo dokončali veliko hitreje in lažje, ko če bi se gnali na vse pretege in se obtoževali, da se niste dovolj potrudili.

In če se vrnemo na rezervoar: vredno je razmisliti in zapisati, s čim ga polnimo in s čim praznimo. S katerimi dejavnostmi v svoje življenje vnašate zadovoljstvo, pristnost, spoštovanje, energijo? In katere so tiste, ki vse to porabljajo?

Deloholizem je posledica ponotranjenega sporočila iz otroštva, da je človek nekaj vreden samo, če dela in ne počiva.

Pri izgorelosti je ena najpogostejših potlačenih vsebin prepričanje, da nismo dovolj dobri, če ne naredimo dovolj. Kadarkoli se znajdemo v situaciji, v kateri se nam zdi, da bi morda lahko še kaj naredili, se na to odzovemo z vrsto čustev in telesnih občutkov. Telo se zakrči, vznemirimo se in spreletavajo nas misli, kaj vse bi še morali storiti.

Raziskave kažejo na povezavo med vnetjem in manjšim izločanjem dopamina v možganih, kar pomeni, da je telo, ki se bori proti vnetju, slabše opremljeno z motivacijo, ki jo sicer omogoča dopamin. Ker je pri izgorelosti zaradi pomanjkanja koritzola celo telo vneto, je tako motivacija zelo nizka. Če povzamemo: telo poskrbi, da se ustavite, da bi se lahko pozdravilo. Brihtno, ne? [Zato pogosto potreba, da v času izgorelosti posežemo po sladkem, mastnem ipd. Nekateri pa še po kakšnem močnejšem stimulansu dopaminskega sistema.]

Antidepresivi in druga zdravila za zdravljenje pridruženih motenj ob izgorelosti delujejo kot opora, ki vam pomaga, da se lahko sploh ukvarjate z vsemi okoliščinami, ki so vas popeljale v trenutno stanje. Če nimate pridruženih motenj, vam ta zdravila pri postavljanju na noge ne bodo bistveno pomagala. Če depresijo primerjamo z zlomom pete, bi lahko rekli, da gre za zlom druše. Ko si zlomite peto, dobite mavec in morate nekaj časa počivati. Lahko greste ven, toda če nimate bergle, bo to nemogoče. Z berglami pa greste lahko na kavo, v trgovino ipd. Bergle ne pomagajo pri celjenju kosti, omogočijo pa, da ste lahko vsaj približno mobilni in aktivni, da niste izločeni iz življenja. [Eden izmed problemov, ki ga sam opažam pri kolegih, ki jemljejo antidepresive je ta, da antidepresivi zamaskirajo simptome. Zaradi tega je precej velika tendenca, da ne spremenijo načina življenja, ampak delujejo enako kot prej, le da s pomočjo zdravil.]

Visok krvni sladkor je neposredna posledica stresa. To tudi pojasni, zakaj počivanje na kavču pred televizorjem ali drsanje s prostom po zaslončku ni ustrezna razbremenitev. Učinkovito nas razbremenjujejo le aktivnosti, ki prispevajo k porabi odvečne količine sladkorja. Aktivno sproščanje je tako najboljša pot iz te zanke. To ne pomeni, da se morate začeti ukvarjati z intenzivno vadbo. Zmerna telesna vadba v skaldu z individualnimi zmogljivostmi, čuječ počitek v kombinaciji s hrano z nizkim glikemičnim indeksom so najučinkovitejša pot do ozdravitve. [Sam bi predlagal; če zapadete v stanje izgorelosti se s športom ne ukvarjate, dokler športa ne začnete notranje pogrešati (to lahko traja tudi več mesecev!). Do tedaj samo počivate ali hodite na sprehode. Svetujem vsaj začasen prehod na low-carb (ne pa keto!) dieto. Ko si opomorete, začnite z nizko-intenzivno aerobno vadbo, ki ne obremenjuje skeletnega sistem. Visoko-intenzivna vadba (šprinti, fitnes ipd.) in vadba, ki obremenjuje skleletni sistem, močno obremenjujeta živčni sistem, ki je bil ravno pretekla leta najbolj na udaru. Tek in fitnes torej odpadeta, dokler se nam stanje popolnoma ne izboljša!]

Dobro, da uživamo čim manj industrijsko predelano hrano rastlinskega izvora - sveže sadje, zelenjavo, neoluščena žita, semena, oreščke - ter en ribji in mesni obrok na teden.

Primera dobre kombinacije sta železo + vitamin C, vitamin D + kalcij. Slabo se kombinirajo kalcij + magnezij, kalcij + železo + cink.

Pri uživanju vitamina C je treba upoštevati, da se pri temperaturah nad 60 stopinj Celzija razgradi. Več kot v limoni je vitamina C v kivijih, zelenih in rumeni paprikah in črnem ribezu.

Psihična struktura ljudi s povečanim tveganjem za razvoj izgorelosti običajno sili k vadbi na enak način, ko sicer v življenju delajo. To pomeni, da ne migajo za zdravje telesa in druše, ampak že tekmujejo, rinejo, poganjajo, merijo rezultete, pri tem pa pozabijo na opazovanje narave, na pivo po rekreaciji. Kar je spet še več istega in to seveda ni zdravo, temveč prispeva k bolezni.

Takrat se ti začenjo vrteti misli: Kaj pa če je rak? Vse sem dal skozi, pa noben nič ne najde.

Tako sem videl, da ni količina dela prevelika, temveč so odnosi, ki nas peljejo tja. V službi nisem dobil potrditve, ki sem jo iskal, doma pa tudi ne.

Način dela, ki vas je pripeljal v izgorelost, ni zdrav. Prevelik obseg dela, prevelika natančnost, stalno vključenost in občutek odgovornosti - vse to vas aktivira in povzroča stresni odziv.

Hrepenenje po priznanju, zaslužku, statusu, ljubezni nas žene, da se zapletamo v aktivnosti, ki nam dolgoročno ne koristijo. Da bi spoznali, katera hrepenenja nas porivajo onkrat zdravij meja, moramo seči nazaj do osnovnih osebnih vrednot? Kakšen človek bi radi bili? Vračamo se namreč k starim vzorcem, ki smo si jih izdelali še kot otroci. Takrat si zgradimo podobo sveta, ustvarimo svoje definicije družine, doma, ljubezni. Kot odrasli skušamo te predstave poustvariti in se pri tem zapletamo z osebami, ki nam omogočajo ponavljaje vzorcev, naučenih v zgodnji dobi. [...] Enak program imamo tudi za delo, učenje in druge dejavnosti v življenju. Morda se ženemo za napačnim hrepenenjem - za tistim, ki so nam da dovolili in ne za tistim, ki je v skladu z našim pravim namenom v tem življenju. Tudi če dosežemo cilj, ki nam je bil privzgojen, ne bomo popolnoma zadovoljni, saj nismo v stiku s svojo bitjo, temveč gre zgolj za izpolnjevanje pogojev ponotranjenih avtoritet.

Med našim zdravljenjem pa lahko doživimo tudi svojevrsten pogojni refleks: nekaj časa po bolezni se ustrašimo vsakega simpotoma, ki se pojavi. Tudi če zbolimo za prehladom, mislimo, da se je izgorelost ponovila. Takrat skušamo oceniti, ali nam je padla imunost, ker smo se preveč izčrpavali na star način, ali smo bili pač izpostavljeni virusu in zboleli kot vsak drug človek.

Psihološka pogodba: Ko smo v službi, smo z delodajalcem poleg pisne pogodbe sklenili tudi psihološko. V njej smo zajeli nenapisana pričakovanja, kako bi se radi v službi počutili in kako bi radi, da nas obravnavajo. Če smo se delu povsem predali, zvesto služili podjetju in izpolnjevali vse zahteve delodajalca, se nam zdi povsem razumljivo, da bo to znal ceniti. En del se bo tako pokazal v plačilu, en del v odnosu in en del v spoštovanju.

Psihološka pogodba pa žal navadno ni tako jasna kot pisna. Njena veliko pomanjkljivost je tudi, da jo večinoma sklenete samo vi. In to z imaginarnim delodajalcem - to ni tisti, ki vas res zaposluje, temveč le njegov odsev v vaši glavi, ki je žal pogosto idealiziran in ga realna oblika nikakor ne dosega. Razočaranje nad realnim delodajalcem po vsem vloženem trudu zato sproži stresno reakcijo, saj se pojavi veliko neskladje med reakcijami okolja in lastnimi pričakovanji.

Pričakovanja že na splošno niso zdrava, ker nas omejujejo, saj si gradimo gradove v oblakih. Rahko naivno si zamišljamo rožnato prihodnost in smo zelo prizadeti, ko nas realnost trdno postavi na tla. To velja za vsa življenjska področja, ne samo pri delodajalcih.

Kako pa je pri samozaposlenih? Pri njih obstaja psihološka pogodba, ki jo sklenejo z delom sebe, ki nosi avtoriteto. Imajo notranjega šefa, ki jih daje naloge, sklepa posle, nadzoruje izvedbo, priganja z roki...

Vsi imamo te notranje priganjače, toda pri samozaposlenih imajo drugačno vlogo. O finančni negotovosti in raznovrstnih vlogah, ki jih imamo, nas včasih silijo, da želimo preseči dogovore in lastne zmožnosti ter si popolnoma porušimo notranje ravnovesje. Pri tem pa niti ne opazimo, da vloženi trud in čas nista premo sorazmerna z dobičkom in zadovoljstvom. Samo še to naredim. Železo moram kovati, dokler je vroče. Ta hip moram odgovoriti, take stranke imam, bla bla bal... Pri tem pozabimo na odmore, vikende, izlete, rekreacijo, zabavo in seveda počitek. V želji, da bi postavili svoj posel na noge, zajedamo svoj prosti čas in ga vse več namenjamo rasti svoje dejavnosti. Na začetku je to tudi smiselno. Toda nekoč postanemo ujetniki stalne rasti. Zakaj bi morali kar naprej rasti? Pohlep po več, po novem, večjem, boljšem postane kmalu nadloga namesto uspeh.

Zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak tudi duševno, telesno, čustveno in socialno blagostanje.

Zdravko Čolić: Če srce ni vroče, je vse nemogoče.

Delovanje brez smisla nam ne daje ničesar. Dobro, nekaj denarja že, toda mi ne živimo od denarja, temveč od tega, da smo pomembni, upoštevani, cenjeni. Če tega ni, denarno nadomestilo pomaga preživeti v taki situaciji nekaj časa, gotovo pa ne več desetletij.

Brez strasti je težko delati. Je možno, toda težko, kar pomeni, da moramo vložiti več truda in energije, da nekaj naredimo. Če pa čutimo strast do nečesa, pomeni, da nas to napolni z voljo in motivacijo.

Človek z izkušnjo izgorelosti lahko doživi tudi obtožbe in nerazumevanje. "Od česa si pa vednar zmatrana? Saj nič ne delaš!" "Samo iz postelje se spravi. Takoj ti bo bolje." "Jamranje ti pa dobro gre. Ko bi ti vsaj še kaj drugega tako šlo."

Navadno izgorelega najbolje razume človek s podobno izkušnjo.

Kdaj lahko rečemo, da smo zdravi? Izgorelost je nekaj let trajajoča bolezen. Ko jo prebolimo smo spet zdravi. Med boleznijo pazimo na na količino in način dela, na prehrano, na gibanje, na škodljive miselne in vedenjske vzorce in seveda na odnose. Počasi se navadimo na nov način življenja in ga ponotranjimo. Ko ne razmišljamo več o vsem tem, temveč le živimo, takrat smo zdravi.

Telo in zdravje ponavadi postaneta vrednota šele, ko imamo enkrat težave z njima. Vse življenje poslušamo, da je zdravje naše največje bogastvo, toda šele kadar zbolimo, se zavemo, kaj to v resnici pomeni.

Pretiran strah pred ponovitvijo lahko blokira pot do zdravja. V določenem trenutku torej lahko popustite, lahko prenehate vse tako pozorno opazovati. Lahko prenehate analizirati in interpretirati vsak dogodek v telesu. Če se za vsako stvar tako ustrašite, kot na začetku, bo že zaradi ponovno aktivacije stresnega odziva to postal problem. Pri tesnobi temu rečemo anticipatorna anksioznost ali strah pred strahom. V določeni fazi se je treba začeti obravnavati kot zdrave in sprejeti, da ste bolezen preboleli. Ne privolite v vlogo "enkrat izgorelec, vedno izgorelec".

Po izgorevanju in zdravljenju nič več ne bo tako, kot je bilo, a saj tudi ne sme biti, ker to pomeni, da bi znova korakali po isti poti. Še nihče, ki je izgorel in ozdravel, ni prišel do ugotovitve, da mu je zdaj slabše. Ne pozabimo: živimo enkrat, in to ne za delo. Živimo zase, za stik z drugimi, za tukaj in zdaj.

Srečko Kosovel: Tehnika pospešuje razvoj. A samo v širino, ne v globino. Poglabljanje ji krade čas, zato ga ne ljubi. Človek hiti, hiti za razvojem in misli doseči cilj. A cilja ni, samo razvoj je. Perspektiva brez meja je razvoj, človek pa hoče doseči svoj cilj. Hodi z razvojem im misli: Ko bo končan, se ustavim na cilju in pomislim. A cilja ni in človek se ne more ustaviti, da bi pomislil.